Na podlagi standardov, ki jih je pripravil tehnični odbor ISO TC 130, so Ugra, Fogra, bvmd in ECI razvili uporabniški paket za celovito optimiziranje digitalnega preizkusnega tiska skupaj z delovnim procesom in skladnostjo s standardi PDF/X. Altona Test Suite vsebuje komplet datotek PDF, ki so prirejene za preizkušanje izhodnih naprav in odkrivanje napak bodisi v digitalnem preizkusnem tisku bodisi v digitalnem ali analognem proizvodnem tisku.

Uporaba seveda ni omejena samo z izhodnimi napravami. Namen Altona Test Suite je tudi preizkušanje skladnosti s standardi PDF/X-3 kakor tudi barvne preciznosti vseh programskih in strojnih komponent v delovnem procesu PDF. Vse potrebne datoteke so na CD-ROM-u, vključno z barvnimi tablicami in barvnimi profili ICC za standardizirane razmere tiskanja po standardu ISO 12647-2.

Izvorne datoteke so dostopne na spletni strani www. eci.org v rubriki Projects/Altona Test Suite 1.2 (http://www.eci.org/doku.php?id=en:downloads). Različica je omejena, saj kot testna velja samo za sijajno in mat premazane papirje ISO, tip 1 in 2, z barvnim profilom ISOcoated.icc, torej tudi ne s posodobljenim profilom ISOcoated_ v2_eci.icc, ki ga je nasledil!

Altona Test Suite 1.2 Online Version
altona_measure_1v1a.pdf	419 KB	2004-05-31
altona_visual_1v2a_x3.pdf	11959 KB	2004-05-31
altona_technical_1v2_x3.pdf	4174 KB	2004-05-09
altonatestsuite_documentation_eng.pdf	2575 KB	2004-05-10
altonatestsuite_dokumentation_deu.pdf	2741 KB	2004-05-10

Altona Test Suite 1.2 Online Version se od popolnega paketa Altona Test Suite Application Kit ne razlikuje samo po obsegu digitalnih dokumentov in manjkajočih referenčnih odtisih, marveč tudi v veliko podrobnostih. Ker je zadeva brezplačna, uporabnika vseskozi napeljujejo k nabavi celotne različice Application Kit, posebej pa opozarjajo, da:

• ne zagotavljajo nikakršnih jamstev in ne prevzemajo nobene odgovornosti,
• mora pri uporabi slik ali preizkusnih form obvezno dodati besedilo " 2004 by European Color Initiative . www.eci.org [http:// www.eci.org]",
• razen v svoji organizaciji ne sme objaviti nobene izmed slik v nobeni elektronski obliki in na nobenem mediju (ftp, CDROM, DVD),
• ne sme nobene izmed slik poslati komu zunaj svoje organizacije s kakršnim koli elektronskim sistemom (e-pošta),
• ne sme odstranjevati logotipa ECI, European Color Initiative,
• ne sme zaračunati nobenega izdelka, publikacije ali storitve, ki vsebuje kakršne koli komponente Altona Test Suite,
• v vseh nasprotnih primerih potrebuje pisno privoljenje (licenco) ECI-ja.

Na navedeni spletni strani imamo tako na voljo naslednje preizkusne sestavine iz originalnega paketa Altona Test Suite Application Kit:

• šest preizkusnih slik v barvnem prostoru RGB oziroma z barvnim profilom ECI-RGB.icc. To so črno-bela, nevtralna in po dve barvno enolični (enotni), ter barvno kontrastni podobi;
• preizkusno formo altona_visual_1v2a_x3.pdf, ki ob številnih sestavinah za vizualno oceno kakovosti vsebuje tudi vse navedene podobe, reproducirane z barvnim profilom ISOcoated.icc;
  
  


• preizkusno formo altona_ measure_1v1a.pdf z barvno tablico ECI 2002 za profiliranje ter merilnimi klini za vrednotenje tiskovne kakovosti (slika 5);
  
  


• preizkusno formo altona_ technical_1v2_x3.pdf za odkrivanje napak v dokumentih PDF/X-3;
  
  


• tehnično dokumentacijo v angleščini in/ali nemščini na 32 straneh, ki pa se nanaša samo na brezplačni paket Altona Test Suite 1.2 . Online Version. Izvirna dokumentacija iz leta 2004 obsega 132, z dodatkom iz leta 2005 pa še 53 strani.

ELEMENTI ALTONA MEASURE
Altona measure na sliki 5 je merilna forma za spektrofoto in denzitometrično preizkušanje ra zličnih analognih ali digitalnih tiskarskih sestavov, zato je zapisana v splošnem formatu PDF 1.3 in ni omejena z uporabo v eni sami tiskarski tehniki. Vsebuje 18 preizkusnih oziroma merilnih elementov:

• Od 1 do 4

So merilni trakovi v procesnih barvah cmyk za nadzor horizontalnih profilov obarvanja v posameznih conah. Spomnimo se zahteve iz prejšnjega članka, ki pravi, da barvna razlika CIELAB, ki jo izmerimo med povprečjem devetih enakomerno razporejenih polj tega traku in katero koli meritvijo v digitalnem tisku, ne sme biti večja kot &DeltaE*ab < 2,0.

• Od 5 do 8

So široki vertikalni trakovi procesnih barv cmyk, s katerimi vizualno nastavimo obarvanje, da ustreza normativnemu delu standarda ISO 12647. Seveda to ni mogoče brez standardnih vzorcev, ki pa jih ni mogoče "naložiti" z interneta, ampak morate kupiti Altona Test Application Kit; pa smo tam.

• Od 9 do 11

So polja sekundarnih barv; zelene (C + Y), modre (C + M) in rdeče (M + Y). Namenjena so za vizualno in barvnometrično vrednotenje glede na barvne vrednosti v standardih serije ISO 12647. Spomnimo se, da barvno odstopanje procesnih barv CMYK-RGB ne sme biti večje kot &DeltaE*ab < 5,0, odstopanje njihove barvitosti pa ne večje kot &DeltaHab < 2,5.

• 12

Je stopnjasti klin v primarnih barvah cmy, ki niso v sivem ravnovesju, marveč so tonske vrednosti na istih mestih v vseh treh izvlečkih enake. Zato se ne upodobi nevtralno siva barva, uporabljamo pa ga za vizualno primerjanje preizkusnega in proizvodnega tiska.

• Od 13 do 16

So stopnjasti klini v posameznih procesnih barvah cmyk. Namenjeni so za vrednotenje in usklajevanje tiskarskih gradacij, ki morajo biti ne glede na analogno (CTF) ali digitalno (CTP) kopiranje tiskovnih form enake in skladne s standardi ISO 12647, v barvnem ravnovesju, torej. � tevilke na levi označujejo tonske vrednosti, definirane v dokumentu. Enoodstotni korak tonskih vrednosti v svetlem (A = 0.12 %) in temnem (A = 88.100 %) območju gradacije omogoča vrednotenje tonskega obsega in natančno nastavitev tonske reprodukcije, ki je tu še posebej kritična (rezanje in zapiranje tonskih vrednosti). Kot vemo, tiskarska gradacija v digitalnem tisku glede na izbrane razmere ne sme odstopati več kot pet odstotkov.

• 17

Je barvna tablica ECI 2002 za pripravo barvnih profilov preizkusnih naprav in v nestandardnih razmerah tiskanja, denimo pri frekvenčnem rastriranju. Vsebuje vsa polja, ki jih predpisuje standard ISO 12642 (IT8.7/3). Dopustna odstopanja, ki veljajo pri vrednotenju te tablice, so navedena na strani 32 (drugi stolpec zgoraj) prejšnje številke Grafičarja.

• 18

Je prazen prostor, ki so ga rezervirali za CMYK-medijski klin Ugra/Fogra. To je še eno razočaranje brezplačne ponudbe Altona Test Suite 1.2 . Online Version, kajti kupiti ga morate posebej. Predstavlja ga slika 1 v prejšnji številki, dopustne tolerance pa so navedene v točki 4.2.2 istega članka.


ELEMENTI ALTONA VISUAL
Kot pove ime, je ta forma namenjena predvsem za vizualno odkrivanje napak, ki nastajajo v tehnološkem procesu z dokumenti PDF/X-3. Vizualno ocenjujemo šest najpomembnejših dejavnikov: upodabljanje procesnih barv, dvotonov in posebnih barv, pokrivanje (overprinting) in prelivanje (smooth shades) procesnih barv ter ločljivost. S slikami lahko učinkovito ocenimo tudi vizualno kakovost in skladnost upodobitev, pri tem pa upoštevamo ubranost barv, upodabljanje barv, podrobnosti in ostrine ter sijaja in leska.


Za vrednotenje "Procesnih barv" glej polja od 19 do 25 in polje 39.


Za vrednotenje "Duotonov in posebnih barv" glej polja 26, 27.


Polja 22, 24 in 34 do 38 so opisane z neodvisnimi izhodnimi barvnimi definicijami.


Za vrednotenje "Pokrivanja" glej polja 27, 28.


Za vrednotenje produkcije prelivov in PostScript 3 opisanih transparentnih objektov glej polja od 29 do 33.


Za vrednotenje ločljivosti glej polja od 40 do 46.

Elementi forme, ki so v opisu označeni z oznako [PDF/X-3], so namenjeni ne le za vrednotenje tiska, marveč tudi skladnosti delovnega procesa in RIP-a s standardom ISO 15930-3, ki ta format predpisuje. Če pri procesiranju in tisku preizkusne forme napak ne opazimo, so izpolnjene vse normativne reference in specifikacije standarda. To velja še zlasti za Adobovo specifikacijo PDF-ja in specifikacije barvnih profilov ICC.

Elementi forme, ki so označeni samo z oznako [PRINT], so namenjeni zgolj vrednotenju vizualne kakovosti proizvodnih in preizkusnih odtisov/natisov. Vrednotimo zlasti ubranost barv, upodabljanje barv in tonov, upodabljanje podrobnosti in ostrine ter upodabljanje sijaja in leska.

Preizkusna forma Altona Visual vsebuje skupno kar okrog 25 elementov:

• 19 . zunanje polje [PRINT] oziroma ozadje tvorijo procesne barve v približnem sivem ravnovesju (C25 M19 Y19 K20), ki upodobijo bolj ali manj nevtralno sivo barvo; odstopanja svetlosti in barvitosti so pogojena z razmerami v procesu in tisku. Vrednotenje omogoča vizualna primerjava z ustreznim referenčnim odtisom, ki ga na spletni strani seveda ne boste našli. Nabaviti boste morali popoln paket Altona Test Suite Application Kit, kar pa trenutno ni smotrno, ker obvestila z Drupe 2008 napovedujejo posodobitev v prvi polovici leta 2008. Ne pozabite, da članek opisuje brezplačno verzijo 1.2 z interneta!

• 20 . portret [PDF/X-3], [PRINT] je črno-bela večtonska slika (grayscale) z zveznim in sivim stopnjastim klinom. Vse tri prvine se tiskajo zgolj s črno barvo. Namenjene so za vrednotenje črne procesne barve, natančneje njene simulacije v preizkusnem digitalnem tisku. Da bi ponazorili odtenek črne barve v proizvodnem tisku, digitalni tiskalniki črnobele tiskovne elemente najpogosteje tvorijo iz vseh procesnih črnil/tonerjev, ki so na voljo. Tu pa se v različnih območjih tonskega obsega pojavi nekonsistenten barvni odtenek oziroma barvna neubranost. Nekateri RIP-i pa interpretirajo črnobele slike kot posebne barve, tako da jih tiskalnik natisne zgolj z lastnim črnim črnilom/tonerjem, ne da bi skušal simulirati sivo barvo proizvodnega tiska. Ta napaka je še posebno opazna pri simulaciji nepremazanih papirjev; navadno se pojavijo previsoki kontrasti in barvne proge v krogih iz 100-odstotnih procesnih barv (glej točko 28).

• 21 . portet [PRINT] je barvna reprodukcija kožnih odtenkov. Barvni portreti sodijo med barvno enolične (enotne, monotone) slike, pri katerih se zelo hitro pokažejo tudi najbolj subtilna odstopanja. Ta motiv je torej zelo primeren za vrednotenje vizualne kakovosti preizkusnih natisov.

• 22 . barvno nevtralna slika [PDF/X-3], [PRINT] je tista, ki jo je najteže upodobiti brez vidne barvne neubranosti oziroma prevladujočih barvnih odtenkov. Še hitreje kot barvni odtenki kože izkaže tudi najmanjša odstopanja v obarvanju ali povečanju rastrskih tonov. Kakovost reprodukcije na mejah tonskega obsega, tj. v najsvetlejših (high key) in najtemnejših območjih (low key), presojamo v beli preprogi in črnem pasu.

• 23 . svetla (high key) slika pastelnih barv [PRINT] je občutljiva predvsem na slabo barvno ravnovesje, ko se rastrski toni v eni izmed procesnih barv deformirajo bolj kot v drugih. Presojamo tudi upodabljanje podrobnosti in ostrino najsvetlejših območij reprodukcije.

• 24 . barvno kontrastna slika [PDF/X-3], [PRINT] ima nasičene barve, ki so na različna odstopanja najmanj občutljive, zato pa z njimi lahko vizualno presodimo, kako velik barvni obseg (prostor) kakšna tehnika še lahko reproducira. V preizkusnem digitalnem tisku mora biti načeloma večji kot v proizvodnem tisku, ki ga natis simulira.
  
  
  Za preizkušanje skladnosti s formatom PDF/X-3 je slika razdeljena v dve območji z različnima barvnima modeloma. V njeni sredini je namreč križno notranje polje RGB s pripetim barvnim profilom ECIRGB.ICC in percepcijskim upodobitvenim modelom. Zunanje polje tvorijo klasični, vnaprej pripravljeni barvni izvlečki CMYK. Če delovni proces in vse njegove komponente v celoti podpirajo PDF/X-3, se slika upodobi neoporečno, v nasprotnem pa se v sredini pojavi križ. Ta pomeni, da sistem ne podpira barvnih transformacij RGB v CMYK, ki jih definira standard. Dopustna je zgolj minimalna vidnost notranjega polja, ker je navadno posledica razl
  
  Kot slika 22 je tudi ta za preizkušanje skladnosti s formatom PDF/X-3 razdeljena v dve območji z različnima barvnima modeloma. Omeniti velja, da so vse slike CMYK na preizkusni formi Altona Visual pripravljene v Photoshopu z uporabo okna Convert to Profile, izvirnega profila ECI-RGB.icc in izhodnega profila dokumenta PDF (output intend profile) kot ciljnega barvnega prostora. Druge nastavitve so še barvni modul Adobe (ACE), percepcijski upodobitveni model (rendering intent perceptual), medtem ko sta bili nastavitvi Black Point Compensation in Dithering izključeni, ker sta lastni samo Adobovi programski opremi oziroma Photoshopu.

• 25 . temna (low key) slika [PRINT] izkazuje pomen neoporečne tonske in barvne reprodukcije v najtemnejših območjih barvnega prostora. Poleg tega je znano, da se rjavi barvni odtenki zelo hitro odzivajo na odstopanja v obarvanju in barvnem ravnovesju (spremembe tiskarskih gradacij, raztros srednjih tonov . mid tone spread).

• 26 . slika iz posebnih barv [PRINT] je namenjena za presojanje njihovega upodabljanja v štiribarvnem tisku. To je dvotonska slika, ki so jo pripravili v Photoshopu, tako da so izbrali oranžno posebno barvo (spot color Orange) in procesno črno K. Če proces pravilno podpira vse funkcionalnosti PDF/X-3, se upodobi rjavkasta slika s tablico prelivajočih se polj, od rjave do črne, kar primerjamo z referenčnim odtisom.
  
   
  
  Za upodabljanje na pisarniških tiskalnikih in monitorjih so posebne barve definirane s privzetimi barvnimi opisi (alternate colors), v barvnem modelu bodisi RGB bodisi CMYK. Glede na aplikacijo, s katero je dokument pripravljen, lahko eni posebni barvi pripadajo različni privzeti opisi. Profesionalni sistemi omogočajo, da se ti opisi poenotijo in optimira simulacija posebnih barv z vnašanjem ustreznih vrednosti CIELAB. Da bi preverili, kako učinkovito je to izvedeno, je v sliki ista oranžna barva definirana z dvema opisoma: oranžnim in modrim. Pri napačni interpretaciji se v zgornjem desnem kotu slike pojavi moder kvadrat, namesto tablice prelivajočih se polj pa nastane črno-bel stopnjasti klin.

• 27 . pokrivanje barvnih izvlečkov [PDF/X-3], [PRINT] za posebne barve ocenjujemo z barvno tablico, ki jo tvorita dva sivinska barvna izvlečka (greyscale) s pripisano kodo za posebno oranžno barvo in črno procesno barvo. Črna je drugotiskana barva z definicijo pokrivanje (overprint). Če se na odtisu namesto dvobarvne tablice pojavi zgolj črno-bel stopnjasti klin, pomeni, da RIP te nastavitve ignorira.
• 28 . pokrivanje barvnih izvlečkov [PDF/X-3], [PRINT] za procesne barve ocenjujemo z barvnimi krogi, ki ponazarjajo subtraktivno mešanje primarnih tiskarskih barv: rumena je na vrhu, v sredini je magenta, spodaj cian, vse pa so definirane za pokrivanje (overprint). To pomeni, da se morajo na odtisu v preseku krogov pojaviti sekundarne barve subtraktivnega mešanja, modra, zelena in rdeča, v sredini pa skoraj črna barva. Če se to ne zgodi, pomeni, da RIP napačno interpretira definicijo za pokrivanje, če pa se ob pravilnem videzu v primarnih krogih pojavijo navpični pravokotniki (v rumenem vodoraven), pa pomeni, da sistem procesne barve obravnava enako kot posebne.
  
  
  Simulacija pravilnega pokrivanja.
  
  
  Simulacija pomanjkljivega pokrivanja.
  
  
  Nepravilno pokrivanje procesnih barv - pravokotniki nakazujejo ustrezno pokrivanje.

• Od 29 do 33 . pet krožnih prelivov [PDF/X-3], [PRINT] je definiranih z enakimi rastrskimi toni v cian, magenta in rumenem barvnem izvlečku. Na krogu (29) so tiskani drug na drugega, na tistih od 30 do 33 pa vključno s črno barvo vsak posebej. Preliv v vsakem krogu je definiran z dvema kodama PostScript: na levi strani s klasično in na desni strani s kodo PostScript 3. S tem zlahka ugotovimo, kako ju specifičen sistem podpira.

• Od (34) do (38) so označena polja, s katerimi ocenjujemo, ali sistem pravilno procesira definirane upodobitvene modele (rendering intent RI) in izvirne oz. vhodne profile datoteke PDF/X-3. Vsak kvadrat tvorijo štiri trikotna polja; označena so z geometrijskimi liki: rombom, kvadratom, krogom in trikotnikom. Polja (36), (37) in (38) imajo v sivem zunanjem polju tudi svetlo sive črte, ki vodijo proti središču in označujejo, kje naj bi zaznali opazne razlike pri pravilnem barvnem upravljanju.
  
  
  
  
  Vloga posameznih polj je:
  34 . ECI-RGB in CMYK [PDF/X-3] je polje za nadzor nad transformacijo procesno neodvisnih barv RGB (device independent color) v definiran izhodni barvni prostor CMYK. Rezultati se primerjajo z enakim postopkom v Photoshopu, s katerim sta pripravljeni trikotni polji spodaj (oznaka krožec za pikslske elemente) in levo (oznaka trikotnik za vektorske elemente). Nikakor ne smemo opaziti jasne barvne razlike med pikslsko in vektorsko grafiko, sprejemljiva pa je komaj opazna barvna razlika med referenčnimi in transformiranimi trikotniki. Ta se vidi ob navidezni diagonali, ki poteka od zgornjega levega do spodnjega desnega oglišča. Opazne barvne razlike med vektroskimi in pikslskimi trikotniki v istem barvnem modelu pomenijo, da jih tehnološki proces obravnava različno.
  
  
  
  35 . različni procesno neodvisni barvni prostori [PDF/X-3], kot sta ECI-RGB na eni in CIELAB na drugi strani, se lahko pretvarjajo v izhodni barvni prostor različno. Zato so pikslski in vektorski elementi v trikotnikih definirani v teh dveh barvnih prostorih, upodobiti pa morajo barvnometrično skladne barve. Toliko bolj, ker je vsem pripisan relativno kolorimetrični upodobitveni model (relative colorimetric rendering intent RI).
  
  
  
  Če se v barvnem prostoru CMYK med trikotniki ECIRGB in CIELAB pojavi vidna razlika, označuje napako, ker se podatki v sistemu ne interpretirajo enotno. Tudi razlik med pikslskimi in vektorskimi elementi v kakšnem barvnem modelu ne sme biti.
  
  36 . upodobitveni modeli [PDF/X-3] pri transformaciji iz barvnega prostora CIELAB v CMYK izkažejo, če jih sistem pravilno interpretira. Vsi štirje trikotniki imajo enake barvne vrednosti CIELAB. Na pravilno upodobljenem odtisu oz. natisu imajo elementi z enakimi upodobitvenimi modeli enake barve, opazna pa mora biti razlika med elementi z različnimi. To pomeni, da je rob med eno in drugo polovico polja, ki poteka od zgornjega levega do spodnjega desnega oglišča, dobro opazen. S tem poljem nadziramo zgolj učinek upodobitvenih modelov in ne natančnost upodobljenih barv. Zato smemo pričakovati tudi razlike med pikslskimi in vektorskimi elementi znotraj istega barvnega prostora.
  
  
  
   
  37 . različni izvirni profili ICC in upodobitveni modeli [PDF/X-3] v tem polju izkažejo konsistenco barvnih transformacij v isti ciljni barvni prostor. Neodvisne barvne vrednosti elementov so kodirane z barvnimi profili ECI-RGB in Adobe Eide Gamut RGB (profil WideGamutRGB.icc dobimo obenem z Adobovo programsko opremo), tako da med njimi skoraj ni barvnometričnih razlik. Vsi štirje trikotniki v obeh barvnih prostorih so pikselski s po dvema različnima upodobitvenima modeloma v istem barvnem prostoru. Pravilen rezultat izkazuje opazno barvno razliko med elementi, ki imajo pri istem barvnem profilu pripisana različna upodobitvena modela, ter skoraj neopazno med elementi z različnimi barvnimi profili, a istim upodobitvenim modelom. To pomeni, da pri neoporečnem procesiranju nastane razločna barvna razlika po diagonali od levega spodnjega do desnega zgornjega oglišča. Če pa poteka ločnica po diagonali od zgornjega levega do spodnjega desnega oglišča, pomeni, da tehnološki proces nepravilno interpretira izvirne barvne profile ICC.
  
  
  
  
  38 . različni upodobitveni modeli [PDF/X-3] pri izvirnem profilu ECI-RGB v tem polju povedo, ali sistem barvno upravljanje piksleskih in vektroskih slik izvaja pravilno. Izvirni barvni prostor je ne neodvisen: ECIRGB namesto CIELAB. Na pravilno izvedenem odtisu/natisu imajo elementi z istimi upodobitvenimi modeli skoraj enake barve, med tistimi z različnimi pa različne. Opazna ločnica poteka po diagonali od zgornjega levega do spodnjega desnega oglišča; vidne barvne razlike med pikselskimi in vektroskimi elementi pa tudi tu pomenijo, da ene ali druge sistem procesira napačno.
  
  

• 39 . tehnično črno barvo [PRINT] preizkušamo s poljem, ki ga tvori na eni strani barvni izvleček s samo 100 odstotki črne, na drugi pa je ta podložena še s 50 odstotki cian barve. Preizkusni sistem mora pravilno simulirati barvno razliko med obema poljema.

• Od 40 do 43 . štiri slike [PRINT], s katerimi vidimo kako preizkusni sistem upodablja skalirane in rotirane slike glede na referenčne odtise originalnega paketa Altona Test Suite Application Kit. Povdarek je na moareju, ki ga povzroča vzorec.

• Od 44 do 46 . tri slike [PRINT], s katerimi preizkušamo reprodukcijsko oziroma tiskovno ločljivost sistema. Za vrednotenje potrebujemo referenčne odtise iz zbirke Altona Test Suite Application Kit, s katerimi primerjamo svoje preizkusne oz. proizvodne natise/odtise. S primerjavo ugotovimo v koliko je denimo tiskalnik, sposoben neoporečno simulirati detajle, kot so serifi majhnih znakov. S sliko(44) ugotovimo, kako dobro je skladje natisnjenih barvnih izvlečkov, kajti linije tvorijo vse štiri procesne barve.

• 47 . prazen prostor [PRINT] za medijski klin Ugra/Fogra, s katerim lahko meroslovno ugotovimo, ali je preizkusni natis skladen z mednarodnimi standardi. Obenem s klinom dobavijo namreč tudi referenčne barvne vrednosti glede na standardne razmere ofsetnega tiskanja, kot jih določa serija procesnih standardov ISO 12647. Na podlagi referenčnega odtisa je mogoče tudi vizualno vrednotenje, pri katerem se je smotrno osredotočiti na upodabljanje nevtralnih barv.

ELEMENTI ALTONA TECHNICAL
Tretji del Altona Test Suite je osredotočen na interpretacijo delovnih sistmov PDF/X datotek. Preverja se problematiko interpretacije tipografije(1) in objektov (2) v smislu pokrivanja oziroma izločevanja. Prav zato oba testna elementa vklučujeta večino nastavitvenih opcij objektov, ki jih nudi PDF 1.3, ki je osnovni format PDF dokumentov standarda PDF/x. Fonti, ki so uporabljeni, imajo najbolj pogosto uporabljene oblike oziroma stile, elementi pokrivanja, pa uporabljajo barvne opise, ki se po statistiki največkrat pojavijo v dokumentiv PDF.


Testni kriteriji
Za vrednotenje procesiranega rezultata skozi nek sistem je najbolj zanesljiv pristop primerjava s pripadajočim referenčnim odtisom. Nabaviti boste morali popoln paket Altona Test Suite Application Kit, kar pa trenutno ni smotrno, ker obvestila z Drupe 2008 napovedujejo posodobitev v prvi polovici leta 2008. Ne pozabite, da članek opisuje brezplačno verzijo 1.2 z interneta!

1 - Kontrolna polja tipografskih znakov
Fonti zgoraj desno so razdeljeni v dve skupini. V petih vrsticah se nahaja 5 najbolj pogostih tipografskih družin (vsi fonti so priloženi v PDF datoteko). Da je primerjava rezultatov vrednotenja interpretacije znakov zanelsjiva, so na levi strani slike želenih rezultatov, na desni strani pa dejanski fonti oziroma pripadajoči teksti.



V primeru, ko se procesirani fonti ne ujemajo z referenčnimi slikami, sta za to lahko dva razloga. Prvi je, da sistem morda ni ustrezno nastavljen za obdelavo teh. Torej sistem ni popolnoma kompatibilen s standardom PDF 1.3 (ali s PostScript 3). Drugi je, da je pisava lahko v stran umeščena v obliki XObject - XObjekta (PDF koncept uvažanja je nekako podoben uvažanju dokumentov EPS), kar pa mnoge naprave in procesi ne razumejo ali napačno obravnavajo. V takem primeru si pomagamo tako, da dokumenta PDF ne procesiramo neposredno, marveč ga najprej konvertiramo v dokument PostScript 3, tega pa nato normalno procesiramo.

2 - pokrivanje (overprinting)
Preizkusna forma ima v 24 vrsticah po 36 ali skupno 864 posameznih nadzornih polj. Razdeljena so v tri glavne kolone, v katerih so polja v 12 stolpcih. V levi koloni s stolpci od 1 do 12 so polja, pri katerih je bilo vključeno pokrivanje (Illustrator overprinting mode enabled, OPM set to 1). Srednja kolona s stolpci od 13 do 24 ima polja za pokrivanje, vendar z izključenim Illustratorjevim pokrivanjem (OPM set to 0). V tretji koloni pa imajo polja v stolpcih od 25 do 36 vključeno izločanje ozadja izpod grafičnih elementov.



Kaj je Illustrator OPM?
V Illustratorju je kratica OPM za funkcijo overprint mode, s katero določamo, kako se procesirajo objekti v modelu Device-CMYK, ki so nad elementi iz procesnih barv. Funkcija ne učinkuje na slike ali prelive, zgolj na vektorske objekte, stavek in maske pa tudi ne na pokrivanje objektov v drugih barvnih modelih ali tistih, kjer je pokrivanje izključeno. Če je objektu DeviceCMYK določeno pokrivanje OPM = 1, se v objektu pod njim rastrski toni ne izničijo, marveč pri upodabljanju barvnih izvlečkov subtraktivno mešajo z zgornjimi. V nasprotnem primeru se v barvnih izvlečkih na tem mestu rastrsko upodobi samo zgornji grafični element.

Denimo, da smo pravokotnik pobarvali s 50 odstotki cian in 100 odstotki rumene barve. Da bi dobili zeleno, je v barvnih izvlečkih za magento in črno rastrski ton 0 odstotkov. Na pravokotnik smo potem narisali krog, ki ga pokriva s kombinacijo DeviceCMYK = 0C, 50M, 100Y in 0K. Rezultat je odvisen od nastavljene funkcije Illustrator OPM. Če je nedefinirana ali izključena (OPM = 0), 0 odstotkov ciana v krogu na istem mestu izloči tudi 50 odstotkov ciana v pravokotniku pod njim. Tako 50 odstotkov magente in 100 rumene upodobi oranžen krog, ker tudi izloči rastrske tone, ki so bili v obeh barvnih izvlečkih na tem mestu že prej, v pravokotniku, torej. Rastrski toni v črnem izvlečku ne igrajo nobene vloge, ker jih ni niti v pravokotniku niti v krogu. Nasprotno se zgodi, če je funkcija vključena (OPM = 1). Nič odstotkov ciana v krogu se ignorira; že obstoječi rastrski ton na tem mestu izvlečka se ne izloči, medtem ko se vsi izvlečki, kjer na tem mestu rastrski toni niso nič, vedejo kot poprej. To pomeni, da se sedaj na mestu kroga avtotipijsko mešajo 50 odstotkov ciana in 100 odstotkov rumene v pravokotniku ter 50 odstotkov magente v krogu, kar da nekakšno temno rjavo barvo.

Ozadje
V vsaki koloni vrstice sestojijo iz dveh površin. Na njihovi levi strani ozadje tvori zaporedje šestih pokončnih trakov s po 50 odstotki ciana, magente, rumene in črne, ki jih definira Device CMYK, na koncu pa je še 50 odstotkov črne, ki jo definira funkcija DeviceGrey; slika 11. Videz obeh črnih (sivih) trakov na koncu mora biti enak, da dobimo vtis, da je črni trak še enkrat širši od tistih v osnovnih barvah. Zaporedje procesnih barv se ponovi šestkrat, tako da je lahko v ospredju šest različnih pokrivajočih se elementov. Ozadje na desni strani vsake vrstice je iz zelo ozkih pokončnih trakov, v katerih se izmenjujeta posebni (spot) barvi po definiciji MyRed in MyBlue; slika 12. Tudi širina tega zaporedja je taka, da lahko v ospredje postavimo šest različnih elementov. Na levi strani vsake vrstice je torej poudarek na pokrivanju procesnih, na desni pa na pokrivanju posebnih barv.





Ospredje
Ospredje vsake vrstice tvori dvakrat šest enakih elementov nad obema ozadjema; slika 13. Vsi so rahlo poševni in v štiriindvajsetih vrstah od A do X različno definirani v številnih barvah. Opis definicije je na levi strani vsake vrste. Prvi element je z definirano barvo zapolnjen pravokotnik, drugega tvori v isti barvi pet linij, tretji je kurzivna črka T, četrti vsebuje preliv v definirani barvi, peti črtež (bitmapo) v vseh barvnih izvlečkih, šesti pa je maska v definirani barvi. Maska je posebna oblika bitmape z vključenimi (ON) in izključenimi (OFF) piksli. Kjer so vključeni, se element upodobi v definirani barvi vrstice.
Šest različnih elementov omogoča nadzor nad pokrivanjem oziroma prekrivanjem vseh različnih grafičnih objektov: pobarvanimi (fill), linijskimi (stroke), tipografskimi (text), večtonskimi (continuous tone), risanimi oz. črtnimi (bitmap) in maskami (mask).




Analiza pokrivanja

Prva stopnja
Da se izognemo nadzoru vsakega izmed 824 polj, analizo začnemo postopoma, in sicer:

1. Najprej pregledamo, ali se v levi in srednji koloni v zvezi s pokrivanjem pojavljajo kakršni koli učinki. Če so vse tri kolone enake, naprava ali proces pokrivanja ni sposobna procesirati.
2. V drugem koraku pregledamo desno kolono: v nobenem polju ne smemo zaznati nikakršnega učinka pokrivanja. Če se ti v nekaterih poljih vseeno pojavijo, so verjetno posledica "inteligentnih" mehanizmov, ki skušajo optimizirati upodobitve. Niti v primeru preizkusne forme Altona Technical niti v primeru korektnega procesiranja dokumentov PDF/X pa to ni niti potrebno niti zaželeno. Tipičen primer je pokrivanje s črno barvo, ki je na rastrskih računalnikih RIP navadno tako nastavljeno, da ta barvni izvleček vedno pokrije vse druge.
3. Desne polovice vrstic v levi in srednji koloni s posebnimi barvami bi morale biti enake, ker je edina razlika med njimi vključena ali izključena funkcija Illustrator OPM, kar lahko učinkuje samo na objekte nad procesnimi barvami. Če se razlike pojavijo, pomeni, da naprava ali proces napačno interpretira pokrivanje objektov nad posebnimi (spot) barvami.
   
   
   
   Ta slika prikazuje upodobitev zgoraj ležečih elementov - uporabljena je le cian in rumena barva - tiskani preko ozadja iz procesnih barv. Dobro viden je učinek pokrivanja oziroma pokrivanja ni na mestih spodaj ležeče cian ali rumene, saj se isti barvni izvlečki med seboj izključujejo. Poudariti pa je potrebno problematični primer, kjer je črna v ozadju opisana v načinu DeviceCMYK ali DeviceGray in se ta v primeru pokrivanja ne vede tako, kot smo vajeni in bi pričakovali.
   
   
   
   
   Ta slika prikazuje upodobitev zgornjih elementov - uporabljena je le cian in rumena barva - tiskani preko ozadja iz procesnih barv, ki je okarakterizirano s funkcijo izločevanja - "knock out", kar izniči učinek pokrivanja. Tudi tu je vredno izvpostaviti en problematičen primer:  Črna opisana v načinu DeviceCMYK in DeviceGray v ozadju skupaj z gornje ležečim elementom ni upodobljena barvno identično, pa čeprav bi morala biti.
   
   
   
   
   Ta slika prikazuje upodobitev zgornjih elementov - uporabljena je le cian in rumena barva - tiskani preko ozadja iz posebnih barv. Pokrivanje je opazno na vseh elementih.
   
   
   
   
   Ta slika prikazuje upodobitev zgornjih elementov - uporabljena je le cian in rumena barva - tiskani preko ozadja iz posebnih barv, ki je okarakterizirano s funkcijo izločevanja - "knock out".

Druga stopnja
Če v prvi stopnji odkrijemo zadrege s pokrivanjem barvnih izvlečkov, se moramo poglobiti v rešitev težave. Dokumentacija, ki je dostopna na internetu, navaja, kakšen bi moral biti videz nadzornih polj v vsaki vrstici leve in srednje kolone, kje bi se morali ospredje in ozadje zlivati, kje bi se moralo ozadje izločiti in kje obstaja kombinacija obeh. Opisovanje teh kombinacij daleč presega namen tega prispevka, zato raje poglejmo, kaj so v zvezi z Altono Test Suite prikazali na Drupi 2008.


ALTONA TEST SUITE 2009
Tako brezplačna verzija Altona Test Suite 1.2 Online Version kot tudi celoten uporabniški paket Altona Test Suite Application Kit 2003/05 sta zastarela; najmanj zato, ker sta barvni profil ISOcoated.icc pred kratkim zamenjala dva nova standardna profila:

• ISOcoated_v2_eci.icc in
• ISOcoated_v2_300_eci.icc.

Razen tega sta oba paketa primerna za preizkušanje delovnih procesov PDF/X-3, ne pa tudi PDF/X-4 po standardu ISO 15930-7:2008. Sodobnejša različica temelji na šestnajstih vsebinsko, barvno in oblikovno usklajenih referenčnih podobah za reprodukcijo, preizkusni in proizvodni tisk ter vizualno ocenjevanje Roman 16 bvdm Reference images. Dva DVD-ja z vrhunsko natisnjeno spremno dokumentacijo sta bila na Drupi 2008 že dobavljiva. Na njiju je vseh šestnajst referenčnih podob v različnih formatih in barvnih modelih:

• 16-bitne slike v barvnih modelih RGB in eciRGB v2 pri ločljivosti 700 ppi,
• 8-in 16-bitne slike v barvnem modelu CMYK za profil ISOcoated_v2_eci.icc pri ločljivosti 700 ppi.