V Moderni galeriji se letošnjo jesen poklanjamo Pablu Picassu (1881–1973), enemu najpomembnejših umetnikov vseh časov in pionirju umetnosti 20. stoletja. 25. oktobra mineva 140 let od njegovega rojstva. Ob tej priložnosti postavlja Moderna galerija na ogled njegove ilustracije, ki so nastale okoli sredine prejšnjega stoletja. Vse prihajajo iz zasebne zbirke v Italiji. Ilustracije nam kažejo, kako je Picasso sredi prejšnjega stoletja, tudi z vidika grafičnih tehnik, lahko pristopil k vprašanju ilustriranja različnih literarnih zvrsti oziroma ilustrirane knjige, ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti. Na ogled so ilustracije:

• Kronike junaških časov Maxa Jacoba (6 grafik),
• Speva mrtvih Pierra Reverdyja (125 grafik),
• 20 pesmi Luisa de Góngore (41 grafik),
• Prirodopisa Grofa de Buffona (31 grafik),
• Carmen Prosperja Mériméeja (38 grafik)
• s Picassovimi ločenimi »ilustracijami« Le Carmen des Carmen (6 grafik),
• in Veličastnega rogonosca Fernanda Crommelyncka (12 grafik).

Picassov grafični opus je eden od pomembnih elementov njegovega neusahljivega umetniškega raziskovanja. Z grafiko se je ukvarjal stalno: od prvih poskusov z jedkanicami, ki segajo v leto 1899, pa do leta 1973, ko je umrl. Ustvaril je zelo obsežen opus, v katerem srečamo vse tehnike, povezane z umetniško reprodukcijo (jedkanica, suha igla, gravura, lesorez, litografija, linorez), rezultati pa so bili večinoma pionirski zaradi visoke ravni in osebnega pečata eksperimentiranja. V njegovem opusu so ilustrirane knjige samostojno področje. Picassove prve ilustracije so večinoma nastale kot posledica srečanj in prijateljstev s pesniki in pisatelji, njegovimi sodobniki, s katerimi je vzdrževal trajne stike, pogosto tudi večdesetletne, delil njihovo čutenje in zamisli, ne glede na razlike v specifiki izraznih sredstev.

Izbor ilustracij oziroma grafik na razstavi nam poleg morda vsebinsko in formalno bolj značilnih ali nemudoma prepoznavnih primerov ponuja tudi tri, ki nam predstavo o Picassu znajo nekoliko zasukati. Tako velja izpostaviti predvsem primera ilustracij Pierra Reverdyja in Luisa de Góngore. Prvega zato, ker gre ob bližnjem pogledu pravzaprav za »arabeskne«, dekorativne variacije stikov in prepletov osnovnih elementov črte ali poteze, pike, kroga – skoraj kot »oponašanje« pisanja in pisave, ki postane sestavni del tako knjige kot ilustracije, če je o ilustraciji sploh še mogoče govoriti. Tako pisanje prehaja v risanje in slikanje, pri čemer se oddaljuje od pomenskega ali berljivega, kot da bi bila ločila in črke naenkrat osamosvojeni od svojih funkcij, kot znamenja nekega ekscesa samega pisanja ali pisave, ki gre v plastično dojemanje zapisanega. Pisava dobi na debelini, slojevitosti, a je oropana pomena, mesto ilustracije pa je premeščeno, in to na samega pesnika. Ni presenetljivo, da je med ilustracijami toliko portretov. Kar je bila najprej zgolj črka na papirju, zdaj učinkuje z nekakšno živostjo, ki niha med ničemer in vsem, med popolno odsotnostjo kakršnega koli pomena in iluzorno slutnjo Pomena, ki materialno sloni na nekem brezpomenskem madežu. Ni odveč dodati, da je izvod Reverdyjeve poezije, ki je na ogled v Moderni galeriji, edini na svetu z Reverdyjevim lastnoročnim posvetilom prijatelju Rogerju Briellu.

Picasso je podobno pristopil k poeziji Luisa de Góngore, ko je njegove pesmi preprosto lastnoročno prepisal. Ilustracija je kar njegov prepis. Treba pa je poudariti tudi to, da tovrsten pristop k ilustraciji napotuje k tišini, ne k recitiranju poezije, temveč k vlogi tišine očesa – k temu, kar je v pisanju za oko. Za oko, ki ne bere. Kako torej ujeti povsem formalni trenutek, ko se v pisanje, povsem dobesedno v grafično, nepsihološko logiko puščanja zaznamka na neki površini vpiše oko, ne zgolj kot organ z biološko funkcijo, in kakor pisanje iztiri ter tako nakaže neki eksces na delu že v na videz znanih, samoumevnih okvirih branja in pisanja?

Tretji primer so za Picassa prav tako dokaj neznačilne »ilustracije« Maxa Jacoba, zlasti tiste na naslovnici. Leta 1956, dvanajst let po Jacobovi srhljivi smrti, je v omejeni nakladi izšla njegova kronika že s Picassovimi ilustracijami. Picassov poglavitni prispevek so trije portreti Maxa Jacoba (prvi je nastal že leta 1953), akt in dokaj nenavadne abstraktne kompozicije za ovitek in škatlo, ki so na prvi pogled morebiti res zgolj »dekorativne«, pri čemer pa spet spominjajo na čečkanje. Vsekakor so presenetljive za nekoga, ki je abstraktno umetnost tako močno preziral. In popolnoma neilustrativne v smislu pripovednega – spet so med ničemer in vsem.

Javna vodstva kustosa Marka Jenka bodo sproti oznanjena na spletni strani Moderne galerije, profilih Moderne galerije na družbenih omrežjih in prek novičnika Moderne galerije Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Potekala bodo v skladu z epidemiološko situacijo in ukrepi. Več informacij o obrazstavnih programih na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma 01/2416804. 

---

Kustos: Marko Jenko

Zaradi epidemiološke situacije lahko pride do sprememb datumov.

Katalog:
Urednik: Marko Jenko
Teksti: Riccardo Caldura (Akademija za likovno umetnost, Benetke), Jana Intihar Ferjan (MG+MSUM), Marko Jenko (MG+MSUM)
Oblikovalka: Jagoda Jejčič

Častno pokroviteljstvo: Veleposlaništvo Kraljevine Španije v Sloveniji

Moderna galerija se iskreno zahvaljuje lastnikom Picassovih del, da so nam jih tudi z veliko osebnega angažmaja prijazno posodili za razstavo, zlasti v tako zapletenih časih.

---

Razstavo in katalog je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.




Častno pokroviteljstvo: Veleposlaništvo Kraljevine Španije v Sloveniji.