V mnogih državah po svetu so ali pa bodo zagnali poskusne projekte o (ne)sprejemljivosti krajšega delovnega časa, vikend bi po novem trajal tri dni.
Še posebno to govorijo mladi, ki šele vstopajo na trg delovne sile in si želijo sprememb. Ker v svetu vlada pomanjkanje usposobljene delovne sile, so se morali delodajalci začeti prilagajati novim smernicam, da bi zadržali zaposlene v podjetju. Obstaja kar nekaj množičnih primerov v zadnjih letih v razvitih državah, ko se zlasti mladi delavci odločajo za odpovedi zaradi neustreznih delovnih razmer. Največkrat kot glavni razlog navajajo delovni čas. Čas je torej za korenite spremembe v načinu dela, je razvidno tudi iz raziskave Ponastavitev normalnosti: opredelitev nove dobe dela. Zaposleni želijo v večji meri delati na daljavo, hibridno delo ne zmanjšuje produktivnosti, izkazana je potreba po krajšem delovnem tednu, dober vodja pa bo moral zaupati zaposlenim.
Zaposleni želijo 53 odstotkov časa delati na daljavo, 47 odstotkov časa pa v pisarni. Takšnih, ki imajo doma vso potrebno opremo za delo, je na globalni ravni 71 odstotkov. Nelagodje ob vračanju na delo v pisarno pa jih občuti 42 odstotkov, so sporočili iz slovenske zaposlovalne agencije Adecco. Ob tem pa si po njihovih navedbah 72 odstotkov vprašanih želi skrajšati dolžino delovnega tedna, saj menijo, da lahko delo opravijo v manj kot 40 urah. Zaposleni si predvsem želijo delati pametneje in ne dalj časa, ohranjanje fleksibilnosti in avtonomije v delovnem procesu pa jim predstavlja svobodo in zagotovilo, da se lahko razvijajo znotraj podjetja, so tudi izpostavili in dodali, da morajo podjetja razviti kulturo zaupanja.
Ena od smernic, ki v zadnjem času dobiva precej zagona v mnogih državah, so zaradi navedenega poskusni projekti, s pomočjo katerih bi poskušali ugotoviti, kaj bi za zaposlene in tudi za delodajalce pomenilo skrajšanje delovnega tedna za en dan. Da bi torej delali od ponedeljka do četrtka, konec tedna, popularni vikend, pa bi s prostim petkom podaljšali na tri dni. Seveda ob obvezni predpostavki, da bi zaposleni ob krajšem delovnem tednu ohranili sedanjo raven plač. Na ta način so kot rezultat sprememb delovnika že marsikje dobili tudi do 40 odstotkov večjo produktivnost in boljšo učinkovitost zaposlenih, za delo so bolj zavzeti, osebno pa bistveno bolj zadovoljni s svojim življenjem.
Ob vsem tem pa ne zanemarimo še ekološkega vidika in dejstva, da bi na ta način tudi bistveno zmanjšali gostoto in pogostost prometa, razbremenili mestne vpadnice, z manj izpusti zmanjšali vpliv na okolje, si izboljšali kakovost zraka ..., skratka naredili velik korak naprej za boljše podnebje v prihodnosti.
PREdolga tradicija
Med industrijsko revolucijo v začetku in sredi 19. stoletja so ljudje delali tudi do 100 ur na teden, z rastjo delavskih gibanj in sindikatov pa so se pojavile zahteve, da naj bo dan razdeljen na tretjine, osem ur naj bi človek delal, osem ur spal in osem ur namenil prostemu času. Do začetka dvajsetega stoletja so te zahteve postale že tako močne, da je večina podjetij v razvitejših državah uvedla osemurni delovnik, delalo se je sicer šest dni na teden. Tako je veljalo, vse dokler znameniti Henry Ford, izumitelj tekočega traku in ustanovitelj avtomobilskega giganta Ford, leta 1926 ni ugotovil, da so delavci veliko bolj produktivni, če delajo osem ur na dan in zgolj pet dni v tednu. Od takrat, torej že skoraj sto let, 40-urni delovni teden velja za standard ne samo v gospodarstvu, temveč tudi v javni sferi in kreativnih dejavnostih.
Več informacij na www.sta.si, www.adecco.si in www.slovenskenovice.si.